»Bližam se koncu soteske in v dveh minutah bom v dolini.« ‒ In resnično ‒ še preden je stopil stokrat, je že bil v tisti jasni svetlobi, ki jo je razvalil mesec po tihem zagorskem svetu. Visoki bregovi in strmo skalovje so se razmaknili kar nenadoma ‒ in Kekec je zagledal pred sabo dolinico, ki se je raztezala do nasprotnega konca, kjer je črnel gost smrekov gozd.