Kapljica jih je kmalu ugrela in udobrovoljila, zdaj so se pomenkovali z mano dosti bolj zaupljivo in prijazno, beseda jim je tekla skoraj tako svobodno, kakor da ni zraven nobenega tujca. Pa saj jim že zdavnaj res nisem bil tujec. Pravili so mi šaljivo, kako so me ogledovali, ko sem se jel sprehajati sem ter tja po Žabjeku, in kako so ugibali, čemu sem se priselil v Bršlin in zakaj se potikam vsak dan ravno po njihovih hostah in spašnikih.