Ko ga ljudje zagledajo, nehajo, kakor bi trenil, plakati in ječati, popadajo na kolena in zavpijejo s povzdignjenim glasom: ‚Večna ti hvala, usmiljeni Bog, da si nam poslal odrešenika.’ Najstarejši med njimi, ki je bil najbolj bled, upaden in objokan, se približa angelčku in veli: ‚Tu, moj sladki vnuk, vidiš pred sabo svojega nesrečnega deda, ki je iz lakomnosti po bogastvu zapisal kačam vir življenja, kri svojo in svojih naslednikov. S svojo neumno pametjo se nisem domislil, kako strašno se pregreši tisti, ki proda le najmanjši del tega, kar je prejel od Boga v življenju in kar je namenil Bog po smrti naši materi zemlji.