Jaz se prestrašim, da se po vsem životu tresem, in prosim zmaja, da naj prizanese ubogemu zdravniku, ki hodi po brlogih samo zaradi dobrih zeli, da pomaga z njimi bolnim revežem. Zmaj se veselo zakrohota in pravi: Če si pravi zdravnik in umeš ozdraviti moje rane, te pustim živega, ali mi moraš priseči, da me ne boš ostrupil, ampak se na vso moč trudil, da mi potolažiš bolečine in mi grde rane, kolikor se da, zaceliš. V smrtnem strahu storim prisego in odslej se mi zmaj ni nikoli več grozil, pomenkoval se je z mano prav prijazno, kolikor je takim besom mogoče, in mi razodel marsikatero skrivnost narave, katere prej nisem poznal.