Marko pove, da je bil pri sv. obhajilu, da je domov grede zablodil in priblodil sem nevede in nehote, da se je vedno nadejal, najti kake duri, skoz katere bi mogel priti na zrak in popotovati nazaj proti domu, kjer ga gotovo že težko in skrbno pričakujejo. Popisavši čuda, na katera se je nameril pod zemljo, prosi častitega moža, da mu pomore iz globočine in pokaže pot v domačijo. Ves strmeč ga starec posluša, objame in mu veli s trepetajočim glasom: ‚Sreča, stokratna sreča zate, da si pri Bogu v milosti, da si nedolžen in se ti lesketa bela oprava tvoje čistosti po prejetem sv. obhajilu lepše nego nebeškim angelcem.