Lovec je šel na reber, kjer je po dokončanem delu vsak dan počival in od koder je gledal Zalko in Malko, ki sta sedeli v gradiču na mostovžu. Dolgo je stal na tej rebri in milo jokal, da mu je hotelo srce počiti, potem pa se napotil v daljni svet in ni ga bilo več nazaj. Kamor pa so padale njegove gorke solze, so narasle borovnice in rodile prelepe jagode, ki so bile o lepem vremenu višnjeve, ob deževnem pa so potemnele in bile bolj črne ko ogel.