Ta zabavljica dokazuje, da je imel Lojzek glavo ne le za računstvo, ampak tudi za slovenščino, poznal je krasno besede in obenem vse njih različne pomene. Vseh pastirjev, sklenivših z mano prijateljstvo, se je nabralo že prvo leto enajst, pozneje so pristopili še nekateri drugi, med njimi tudi dve deklici, izmed starejših sta ostala dva doma, Jurij in Janez, Cene pa jo je pobrisal na Hrvaško in je tam umrl. Dolgčas me tedaj ne bi bil trl, ko bi si tudi nobene druge tovarišije ne bi našel.