Vedla sta se z eno besedo tako, da ju ni mogel nihče preveč grajati, pa tudi ne preveč hvaliti, držala sta se v vseh rečeh srede, zlate sklede. Samo to posebnost sem čul za Jožeta, da je bil neizrečeno mehkega srca, če je videl ali slišal kaj žalostnega, so se mu udrle precej solze. Lenčka pa je imela drugo dobro lastnost, da se ni nikoli lagala in je govorila vselej brez ovinkov na vsa usta, če bi bila tudi vedela, da ji bo odkritosrčnost škodila.