Rekla mu je, da mater ne pomni, ker jih je zgubila že v otročjih letih, očeta, preblagega očeta pa da ji je vzel Bog šele pred dvema letoma. O teh besedah se je zajokala na ves glas in, ko se je nekoliko potolažila, je začela praviti z ihtenjem in še raznimi drugimi znamenji najglobokejše žalosti, kako neskončno da sta se ljubila z rajnkim atejem in da po njegovi smrti ni bila nikoli več vesela, da ji je ostalo na tem svetu samo upanje, da bo tudi ona kmalu za njim prišla in sladko zavezo z njim ponovila. Te in take besede so Pavla, ki je na očeta noč in dan mislil in po njem žaloval, tako presunile in ganile, da si je začel tudi on solze brisati in združevati z njeno izmišljeno otožnostjo svoje resnične bolečine.