Lokar je jel Reziko res pretepati, včasi je bila vsa črna in plava, hiša, poprej tako mirna in blagoslovljena, je postala ostuden brlog, v katerem ni prešel noben dan brez strašnega kriča in razbijanja. Ali vsa sila ni izdala in pomogla nič. Rezika je jokala, žalovala, bledela, upadala, ali podvrgla se ni.