Jako prijazen se mi je zdel zali Toman, ki je takrat že slovel za dobrega pesnika, Dežman je prav rad in često z njim občeval in je na neki društveni zabavi deklamiral njegovo pesem o srcu, ki »kaj da je, samó ne vé«. Pozneje pa se je z njim sprl in ga strašno črtil in obrekoval, menda zato, ker si je znal pridobiti povsod več popularnosti nego on. Flajšmana je čitalnica nujno potrebovala za svoje zabave, ker je bil dober pevec in tudi skladatelj, in včasi celo ‒ pesnik.