Po slovensko je rad govoril, kolikor je znal, še rajši pa po hrvaško, kajti ni bil pozabil ni slovke svojega materinskega jezika. Zunaj šole sva se midva pomenkovala vedno po slovensko, pozneje, ko sem bil že učitelj na Hrvaškem, pa po ilirsko, kar mu je tako ugajalo, da me je razglasil za svojega sorodnika. Izmed vseh svojih profesorjev pa sem ljubil najbolj starešino, očeta Kersnika, ki je bil sploh tako blaga duša, da vsaj med dijaki ni imel nikoli nobenega sovražnika.