Zdelo se jim je predolgo, da bi čakali dve leti, ker so obljubili knjigo udom svoje družbe že za tisto leto. V popravilo so dali moj rokopis zagrebškemu profesorju Bradaški, Kleemannovemu podrepniku, ki se je kaj malo bavil z našo zgodovino in je bil moj skriven sovražnik. On je izpremenil moje stare oblike v nove (mesto dobriga ‒ dobrega itd.) in dodal nekoliko jako nepotrebnih pripomenj, ki me pa niso nič razžalile.