Lukcu sem dostikrat pisal in poročil, naj pride za božjo voljo domov, da prevzame gospodarstvo. Odgovoril mi je, da se mu je hrvaška dežela tako priljubila, da je ne more več zapustiti, na Kranjskem bi mu bilo dolgčas, tudi ne zna več govoriti po kranjsko. O, Lukca imam rad, zato bom povedal še katero, kakšen je moj sinček.