Če je res, ne vem, morebiti dela to kaka druga žival, ne kukavica, morebiti pa tudi nobena ne. Ali meni je to vseeno; odkar sem slišal povest, mi je zamrzelo tako na tega ptiča, da ga ne morem videti živega, še kadar ga ustrelim, ga ne vržem v torbo, ampak pod noge in top! top! top! ga tarem in manem tako dolgo, da ne ostane drugega ko krvavo perje.« Ko ga v vedno večjem čudu prašam, od kod izvira tolika srditost, ni hotel dolgo nič povedati, mrmral je nekaj zase, nosljal tobak, kihal, srkal svoje vino in zopet mrmral.