Ko pride Tončka iz ječe, neče z njo govoriti, je še ne pogleda ne. Ona kriči in divja ‒ zastonj, prosi za odpuščanje, obeta poboljšanje ‒ tudi zastonj. Pogled na uboge otročiče mu omeči zopet srce, poda ji roko, ali prejšnje prijaznosti naj ne zahteva več.