Moja mati in druge stare žene pa so dejale: ‚Ni res, gospoda je bila tudi prej, mesta so bila tudi prej, pa se ni izpridil nihče: smo živeli po starem, smo nosili opravo iz domačega pridelka, smo uživali kmečke jedi, črn kruh, še bog, če ga je bilo. Ta kuga se je zalegla v Šentvidu in od tam se je razšla in raztrosila po vseh vaseh in kotih kranjske dežele. V Šentvidu so si začele babe najprej špogati kofek in štruco in vsake sladkarije, Šentvi janke so delale prve tiste drage mrežaste peče, one so začele nositi tiste bahate špenzerje in tiste zobčaste in kljukaste kikle, pregače in druge cape, one so prve začele raznašati po kmetih tenko platno, pavolnate in druge take kupivne cunje in pajčevine in ljudje so začeli segati po teh dragih spakarijah, ker so se jim zdele lepše na oči mimo domačega pridelka, niso pomislili, da niso zanič in da bodo zanosili svoje lepe gruntce s to potrato.