Tine, pojdi jo gledat še ti, pa si izmisli kaj prav zrelega in zasukanega, morebiti jo bomo vendar napravili, da bo začela tuliti naglas. To je premalo, da samo joka, moramo jo žgačkati tako, da ji pridemo v živo meso, da bo malo potrepetala, kakor žaba, kadar jo nataknem na žebelj ali na iglo.« Ta hudoba v človeški podobi se ni rodila v kmečki hiši, tako zavržene niso nikoli proste dekline; bila je hči nekega gosposkega potepuha, ki je služil najprej za grajskega pisarja, potem zaporedoma za hostnega čuvaja, za oskrbnika, za ljubčka neke stare gospe, za babjega mešetarja pri pohotnem baronu, za biriča, učitelja, srenjskega tajnika (na Hrvaškem) in zopet za biriča, nazadnje za ustavovernega vohuna in ovaduha.