Znanec, ki je občil z njim najdalje, mi je rekel, da ga ne more drugače soditi kakor z besedami: »Non erat macula in corde ejus.« V Ljubljani je slišal Fortunatov, da so se slovenski običaji ohranili najčišče na Dolenjskem, da se slovenski jezik ne govori nikjer tako pravilno kakor na Belokranjskem in da veselejših Slovencev ni, kakor so naši brezskrbni, lahkoživni Dolenjci. Te pripovedke so zbudile v njem gorečo željo, preživeti nekoliko mesecev na Dolenjskem.