Mislil si je: ‚Matiček bo zadjal gruntec tako ali tako; kadar ne bo več njegov, naj ostane meni; brez mene bi pridrdral še hitreje do konca.’ Te dve leti sta me zakopali grozovito, prav do grla, da sem komaj dihal. Prejšnje čase me je tolažilo v vsaki sili vino, zdaj ga ni zmogla hiša ne za požirek; da mi ga ni dal včasi iz milosti kako kupico Mahaček ali drug sosed, bi bil moral pozabiti, kakšno je.