Prva bi govorila: Dota naj se izplača takoj in do zadnjega krajcarja, da se poravnajo, kolikor je moč, dolgovi. Če pa nevestini ljudje tega storiti ne morejo ali nečejo, naj se preneso ženinovi dolgovi in prepišejo na njihovo premoženje; to se pa razume samo ob sebi, da velja to samo za toliko dolga, kolikor je dekletu uganjene dote. Druga postava pa bi ukazovala: Noben ženin ne sme trošiti za svojo svatbo več kot deset goldinarjev.