Ali menim, da ne eden še ni zatajil sebe in svoje domovine. Saj veste, kako žive zmerno in trezno; vsak krajcar, ki jim ostane, pošiljajo svojim ljudem v Italijo, dopisujejo jim vsako spremembo svoje sreče in svojega stanovanja, kadar si količkaj opomorejo, pravijo: ‚Zbogom, ščavi!’ ‒ pa se preseljujejo nazaj v svojo domačijo. V Karlovcu sem poznal poštenega Laha, ki je težko zbolel.