Zaradi tega je skoraj sreča, da našega človeka morje ne mika. Edinemu Kraševcu se v Primorju ne toži, kar ni čudo, ker je burje in kamenja navajen. Gorenjec pa milo zdihuje po svojih zračnih planinah in zelenih planeh, vendar se dostikrat vda ter pozabi domačijo pri dobrem zaslužku veliko laglje od Dolenjca, ki komaj čaka, da uteče primorski puščavi, žegi in burnosti nazaj v svoje ljubke gorice in tihe dolinice.