Kakor poparjen je taval sem ter tja; dostikrat je stal brez dela, zamišljen, in je gledal na enem mestu po pol ure v tla, veliko se je tudi sam s sabo pogovarjal. Bilo je očitno, da mu ni dobro pri srcu ‒ in vendarle se ni hotel vdati; preziral je celo razumne opomine blagega župnika, katerega je sicer spoštoval nad vse druge ljudi na zemlji. Kako se začudi starec, ko naenkrat dobi pismo, da pride v štirinajstih dneh, če ne še prej, Janez domov!