V pismu je razodeval tako ganljivo resnične občutke svoje otroške ljubezni, da je stari Jakob dobil solze v oči, ali se je kmalu zopet premagal in zarenčal: »Šema, kaj pa si se potepel, če me imaš tako rad, ti falot ti, ti hinavec ti? Pa je že prav, boš že skušal, kaj se pravi, jesti ljudski kruh.« Vendar mu je morala prebrati list bratova hči več ko desetkrat, dokler si ni zapomnil prav natanko vsake besedice.