Jako ga je sicer mikalo, pogledati lepi svet, občiti z izkušenimi in pametnimi možmi, ali ga je itak bolela duša, ko je pomislil, koliko ljubih krajev in dobrih ljudi bo moral zapustiti. Vaščanom je bilo neizrečeno žal, da bodo izgubili vrlega črednika in morali izročiti svoj najboljši imetek, svojo živinico, drugim rokam, ki ne bi utegnile biti enako zveste in zanesljive. Zahvalijo se mu za skrb in ga povabijo zadnjikrat v Seč, da si pobere ostanke tičje svatbe.