Prazni hribček, ki ga je gledal vsak dan, se mu je zdel kmalu preveč pust in otožen. Že prvo spomlad je jel posajati po njem razna drevesca in zeli, v dveh letih ga je obsejal in obsadil vsega okoli in okoli od vrha do tal in pustil nanj samo ozko stezico zase in za Čuvaja. Gomila je dobila prav ljubko lice, krasno zelena in košata je razveseljevala vsakega potnika.