Največje čudo pa je bilo to, da je na Metinem vrtu včasi klenkalo kakor umirajočemu. Noben človek ni mogel reči, da je to le dozdevanje ali zmota, kajti tanki glas zvona se je nekaterikrat prav dobro slišal tja do vozne ceste, da so stopali ljudem kar lasje pokonci. Razen kakega pijanca ali predrznega vlačugarja se ni drznila živa duša popotovati o polnočnem času po tej nevarni plani.