Ko mi je začel razkazovati hišo in hrame, polje in gozde, se mi je naenkrat videlo vse tako domače, lepo in prilično, da si nisem mogla želeti ne goršega kraja ne bolj založenega stanovanja. Dejal mi je: ‚Vidiš, pod tem drevesom nam boš pogrinjala poleti mizo, na oni travnik boš nosila nam koscem južino, v oni hosti bomo skupaj grabili listje, tam v tisti beli zidanici v gori ti bom nazdravljal s polno kupico domače starine, ko bomo obhajali veselo trgatev.’ In tako mi je pravil še veliko drugega in jaz sem ga poslušala in pozabila, gledajoč mu v prijazne oči, svoj dom in ozko dolino naše Krke in očeta in brata in neskončno nesrečno bi se bila čutila, ko bi se bila ženitev razdrla.