Oče se smejejo na vse grlo in vpijejo: ‚To je dobro znamenje, vidim, da gre rada, le naprej, naprej!’ in veste, bila sem tako neumna, da se nisem nič veselila, ko se Francelj spet obrne in me nese k vozu nazaj. Preradostno smo tako preživeli tudi drugi dan in drugi večer. Tretji dan je šel Francelj zopet proti svoji domačiji z očetovo in materino obljubo, da pridemo čez osem dni na ogled.