Jaz sem poslušala le Franceljna ‒ oh, to je bil glas ‒ glas, kakor lepo ubrano zvonjenje, veste, ne zmerom enak, kakor drugih pevcev, ampak visok in zopet nizek in silen in zopet mehak ‒ to se je prelivalo in vrstilo neprenehoma sem ter tja tako sladko, tako veselo in zopet žalostno in vedno tako ginljivo, da se je tajalo kar srce v prsih vsem mladim in starim poslušalcem in poslušalkam. Posebno neki tihi, trepetajoči napev mi je šel skozi vse žile in ude, da ga nikdar ne bom pozabila. Ali vam je znano, da se pozna dober človek tudi po petju?