Vi ste pametnejši od mene, kar bo vam prav, bo tudi meni prav’ ‒ in zdaj skočim in planem skozi vrata od sramu, da sem razodela tako očitno glas svojega srca.
Proti večeru pride k nam še več sosednjih deklet in fantov; začeli smo peti in plesati. Jaz sem poslušala le Franceljna ‒ oh, to je bil glas ‒ glas, kakor lepo ubrano zvonjenje, veste, ne zmerom enak, kakor drugih pevcev, ampak visok in zopet nizek in silen in zopet mehak ‒ to se je prelivalo in vrstilo neprenehoma sem ter tja tako sladko, tako veselo in zopet žalostno in vedno tako ginljivo, da se je tajalo kar srce v prsih vsem mladim in starim poslušalcem in poslušalkam.