Moralo se je priznati, da je to pastirsko umetnost odlično izvrševal. Brlizgal je na vse mogoče načine: debelo, tanko, ostro, glasno, zamolklo, na koncu z zavijačo in brez zavijače, na kratko in na dolgo, v eden cep in v dva cepa, zdaj na dva, potem na štiri prste in vmes tudi ‘na kljuko’. Tone je ječal in si tiščal ušesa, jaz pa sem poslušal in se spominjal, kako rad sem se nekdaj tudi jaz kratkočasil in bahal s to neskladno žvižgo, v kateri sem bil tak mojster, da so mi vsi drugi pastirji in kmetski součenci zavidali.