Jezik tega slavjanskega časnika se je pisal s cirilico in ni bil enak nobenemu sedanjih slovanskih narečij. Bil je polnoglasen, krepak in mogočen kakor ruski, ali malone brez tistih inostranskih besed, ki kaze tako neprijetno in po nepotrebnem današnjo pismeno ruščino. »Po slavjansko« so se razgovarjali Slovenci z drugimi Slovani, zlasti pa s tujci, ki so se učili temu jeziku v vseh svojih višjih učilnicah.