Mesto nekdanje gnile in razmetane lesene ograde ga je varovala gosta in visoka, čedno obrezana živa meja. Take prijazne seči so delile često tudi njivo od njive, travnik od travnika, vinograd od vinograda.
Po mnogih dražestnih potih in ovinkih je dospel Ivan Slobodin naposled do veličastnih, umetno zidanih, z marmornatimi stebri in bronastimi sohami okrašenih vrat, na katerih se je lesketal zlati napis: