»Proti zahodu se poteže dolga gora, kakor vaši Gorjanci, ali skloni se ji dvigujejo povsod tako polahkem, da se komaj pozna: hude strmine, ki se ne bi mogla obdelavati, ni nobene. Proti vzhodu pa se širi, dokler oči neso, najkrasnejša ravan, vsa prepletena z žitnim poljem, prijaznimi holmci in zeleno dobravo. Da me boste laglje razumeli, vam bom pokazal z voskom, ki se je nakapljal od sveče, vašo deželo in jo z našo tako zenačil in poravnal, da ne bo ostal med njima noben razloček.