Moje srce, pa kaj moje ‒ človeško srce je kakor razvajeno svojeglavo dete: zvezdo ti hoče imeti z neba, vpije in joka ter z nogami bije, ker mu ne spolniš želje. Zastonj ga tešiš in prepričuješ, da je nemogoče; ne posluša te, čuti se neizrečeno nesrečno, samemu sebi se smili! ‒ Pa pusti ga, naj vpije; ko se utrudi, položi glavo, kamor je, zamiži in zaspi.