Stan, v katerem sem ti pisal zadnje pismo, je pri meni kakor vročinska bolezen; ko je prebil bolnik najhujši čas, pa je nevarnost pri kraju. Moje srce, pa kaj moje ‒ človeško srce je kakor razvajeno svojeglavo dete: zvezdo ti hoče imeti z neba, vpije in joka ter z nogami bije, ker mu ne spolniš želje. Zastonj ga tešiš in prepričuješ, da je nemogoče; ne posluša te, čuti se neizrečeno nesrečno, samemu sebi se smili!