‒ Kar pride, sam ne vem, kako je bilo to, stara Jagoda Deli za hrbtom, položi ji na ramo svojo težko glavo pa ovohuje jo prijazno, kolikor more taka žival, kakor bi hotela reči: Res je, kar pravi, le tiho bodi, vsi te imamo radi! Dela vzdigne glavo, obrne se proti njej ter hvaležno boža čelo zvesti živali, ki gre potem zopet široko stopaje po svojem opravku. Zdaj šele pogleda mene ‒ kakor ko posije sonce skozi mokre oblake.