Kolikokrat mi je žalosten očital, da ne maram ne zanj ne za druge dečke, da vedno le tičim pri tej ciganki. Enkrat se jame celo togotiti in pretiti mi, da ji bo kaj storil, če je ne pustim. Te besede so me tako prestrašile, da ga začnem prositi za božjo voljo, naj ji nikar ne stori ničesar; in ko se le omečiti ne da, zajokam se, padem predenj na kolena in prosim ga s povzdignjenimi rokami, naj ima usmiljenje z mano.