nova beseda iz Slovenije

Josip Stritar: Zorin, poved v sobesedilu:

Ta trenutek ‒ o bogve kaj mi bo še iz njega! V loži, meni nasproti, sedela je z očetom svojim ‒ ali bi ti popisoval njen obraz, njene oči, lasé, oh, greh bi bila vsaka beseda, ko bi bila še tako čista in vzvišena, oskrunila bi rajsko podobo! Gledal sem jo s svojim srcem, z dušo svojo, z vsemi počutki sem pil blažene žarke ‒ in pa smehljaj se, smehljaj, a poslušaj me, zdelo se mi je, o kaj zdelo, glasno mi je govorilo srce, da sem že gledal nekdaj to podobo ‒ v tistem blaženem času, ko sem si še mislil konec sveta tam, kjer so se zelene gorice mojega rojstnega kraja dotikale neba; ko mi je bila prijazna dolina še svet ‒ in poznal sem ta svet, vsako trato, vsak gozdič in v njem vsako drevesce; in sredi tega sveta stala je hiša mojega očeta, in prebivalci tega sveta bili so naši sosedje ‒ in nemirno je letela misel moja nazaj, nazaj v to sveto deželo in od tod povračala se zopet ‒ nikoli mi ni bila izginila iz spomina; v šumu in viharju mojega življenja spala mi je tiho na dnu srca, in kadar je bilo najviharnejše življenje, zahajal sem v to tiho svetišče in duša moja je pila novih moči iz te podobe.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA