Ko človek premišlja, koliko je trpljenja, koliko bede na svetu ‒ in kako bi mogel ne premišljati tega, če ima srce! ‒ saj še ne more, ne sme zase en trenutek, ne pravim srečen, le miren, neskrben biti. Ko sediš zimski večer v mirnem, gorkem hramu, zunaj pa žvižga ostri sever okrog voglov in tuli po polju, kako dobro, kako mehko ti je pri srcu! Tega pa ne pomisliš, samopašnik, in gorje ti, ko bi pomislil, da ravno tedaj žena onemogla na poti pritiska dete, od gladu in mraza umirajoče, na mrzle izstradane prsi; ‒ a le tiho, uboga mati, nocoj še bo konec tvojemu in tvojega črviča trpljenju!