Pa človek še ni sam na svetu; kaj pa žival? Od nabodenega hrošča, ki vrti v smrtnih težavah mlin surovemu paglavcu za kratek čas ‒ do uboge tlačanske pare, ki v potu svojega života nosi in vozi človeku bremena, ki jih ne zmore sam, plačilo pa gotovo ji je glad in žeja in ‒ naj dela, kar more ‒ palica! ‒ koliko truda, koliko trpljenja! Ko človek premišlja, koliko je trpljenja, koliko bede na svetu ‒ in kako bi mogel ne premišljati tega, če ima srce! ‒ saj še ne more, ne sme zase en trenutek, ne pravim srečen, le miren, neskrben biti.