Res kmalu pride Sila, star mož kratke postave in širokih pleč, z dolgo krivo sabljo na širokem jermenu, ki se mu je skoraj vlačila po tleh. Zavihti se na zid, ki opasuje cerkev, vzame zvezek pisem izpod pazduhe, razgrne jih počasi in gleda srepó vanje, akoravno ve vse iz glave in še celo brati ne zna, če smemo verjeti porednim paglavcem, ki trdijo, da še velikokrat pisma narobe drži. Zdaj se odkašlja, ostro pogleda okrog, če ga vse posluša, nabere sape, kolikor je more, ter zakriči kakor star petelin: Od cesarske kraljeve komisije itd.