Bila je ena tistih nepopisnih noči, ki imajo toliko moč do človeške domišljave, do človeškega srca. Ko zreš v to temnomodro nebo, po katerem plava čreda oblakov tiho, mirno dalje dalje, vname se ti v prsih neizrečeno hrepene nje; dvigniti bi se hotel v jasno višavo ter plavati z oblaki dalje dalje, kam ‒ sam ne veš! Tiho in mirno stoji Svetinova vasica v beli mesečini, samo sem ter tja se od daleč sliši prijazno lajanje čuječih psov.