Obrne se tja, kjer je najtišji in najtemnejši gozd. Tu sede na star bukov parobek in puško nasloni na bližnje drevo, upre se s komolci na kolena, skrije obraz v roke in tako sedi dolgo časa. Ko vidi Fido, ki je bil prišel zopet za njim, svojega gospodarja tako brezupnega, stopi predenj in gleda ga žalostno.