Naj bo, dejala sem, ker je bolj umne glave in umételnih rok, pa naj si bolj zlahka nego mi drugi služi kruha. Naj se v mestu še bolj izuri v tej in oni reči, potem bo tu in tam za rabo; in če hoče imeti pamet, nikoli ne bo napak zanjo. To se ve, da vse to ni bilo zastonj: zdaj je bilo treba plačevati stanovanje, zdaj hrano, zdaj obleko, zdaj eno reč in drugo; pa z veseljem sem storila vse; saj sem upala, da bo na tvoj prid.