Kakor luna izza oblaka jela mu je vzhajati podoba, bolj in bolj jasna, nekdaj tako ljubljena, potem tako sovražna podoba! Te oči, to rast, to gibanje, to hojo, o vse to je videl nekdaj, in kar vidi zdaj, to je njeno, vse njeno, taka je bila ena sama ženska na svetu! In ta glas, kdor ga je slišal enkrat, ne pozabi ga več!