Neka huda bolečina je v tem hipu Skalarju srce spreletela; sprijazniti se ni mogel z mislijo, da ne bode nikoli več videl te deklice; užalilo se mu je, da ji je tuj kakor vsak drug človek. Privadil, tako privadil se je bil ljubeznivega otroka, težko mu je bilo misliti, kako bo mogel zanaprej živeti brez nje. Skoraj nevedoma zgrabi rumeni list, ki je bil s hrasta padel na mizico pred njim, ogleduje ga nekoliko časa, kakor da bi hotel skriti svojo ginjenost, pekočo bolečino, potem ga kakor jezen zmane v roki ter zažene stran.