»Gospod,« odgovori mu deklica s hvaležnim pogledom na svojega dobrotnika, »nič se ne bojte, zdravo in krepko se čutim, da še nikdar tako, hvala vam, ki ste tako po očetovsko skrbeli za ubogo tujo siroto.«
Beseda »gospod« je bila nekako čudno spekla Skalarja, ravno v tem trenutju, sam ni vedel zakaj; tako okorno, mrzlo, brezčutno se mu je zdelo to ime, katerega je bil vendar tako vajen! Vendar premaga se in vpraša jo prijazno: